Vprašanje kredibilnosti

Komu verjeti, če zadeve ne poznaš od blizu, nisi soudeležen v njej in nobeni strani ne zaupaš 100%? Nikomur sploh ne moreš zaupati 100%, ker te vsakdo lahko razočara.

Pravzaprav tega ne moreš ugotoviti. Lahko samo razmišljaš in razmišljaš in opazuješ in opazuješ, ampak 100% vedeti ne moreš.

No, med tem, ali bom verjel Janezu Janši ali pa Gregorju Golobiču, se zlahka odločim. Tudi v primeru, ali bom verjel Ani Jud ali Golobiču, se zlahka odločim, ali bom verjel Ani Jud ali Silvestru Šurli, pa je zame skoraj nerešljivo vprašanje.

Veliko razmišljam (morda včasih tudi preveč in narobe). Veliko lažje je ne misliti in slediti. Ano Jud (spet jo omenjam), kot sem že pisal, izjemno cenim. V primeru Aninega odhoda z Reporterja pa sem se nagibal bolj na stran Igorja Kršinarja in Silvestra Šurle. Do sedaj.

Najverjetneje zato, ker sem verjel Šurli in Kršinarju, ali pa ker veliko ljudi podpira Ano Jud, sam pa menim, da večina nima prav, no seveda velikokrat tudi ima prav. In morda tudi kdo ne razmišlja in zgolj sledi, saj, če vsi tvoji prijatelji znanci ... podpirajo njo, jo verjetno, če se ne poglobiš, začneš tudi ti, in če vsi tvoji prijatelji, znanci podpirajo Šurlo, je velika možnost, da ga začneš tudi ti. To je povsod, ne samo pri levici in desnici, komunistih in domobrancih ... ampak tudi drugod. Ana Jud odlično piše, zna prepričati, Kršinar in Šurla pa ne napišeta nič. Ker se ne želita spuščati na njen nivo; to tezo sem sam povzel po neki gospe, ki ji zeloooo zaupam in jo je potrdil tudi Kršinar. Ampak končno (s prevelikim zamikom) mi je kliknilo, da bi lahko na njene trditve gospoda odgovorila civilizirano in tudi vzvišeno, če bi govorila resnico.

Ali ni res, da bi verjetno Šurla in Kršinar kaj napisala, če bi govorila resnico? Morda je to, da se ne želita spuščati na njen nivo, zgolj izgovor. Meni se zdi logično (verjetno sem to opazil prepozno), da človek, če govori resnico, na težke obtožbe odgovori. Vsaj jaz bi storil tako. In zakaj je Igor Kršinar svoja komentarja, v katerih mi je odgovarjal, izbrisal? Napisal je, da ne želi javno polemizirati o Ani Jud in da je bil njegov odgovor namenjen izključno meni (dddddju), ampak če bi bil namenjen samo meni, bi mi lahko odgovoril na moj mail, ki je v profilu na blogu, kajti kar objaviš na blogu, je javno. In tudi neumnost je izbrisati komentarje, če stojiš za njimi. Ali pač ne?

Ko Igor Kršinar pravi, da ne želi javno polemizirati o Ani Jud, s tem pa prikrajša tiste, ki nas zanima, kaj se je v resnici zgodilo.

Zdi se mi, da ne vem več, kaj naj si mislim, tako, da bom to s temo zaključil. Kako lepo bi včasih bilo, če ne bi mislil;)

S tem, da je Reporter slab, pa se ne strinjam. Meni se še vedno zdi odličen desni tednik. In če sta problem samo Šurla in Kršinar, je še veliko dobrega: Boštjan M. Turk, Rado Pezdir, Vinko Vasle ... je pa s tem ko ni več kolumne Ane Jud izgubil ogromno.

Črno-bela Ana Jud

Igor Kršinar je na svojem blogu v komentarju napisal, da mu Ana Jud na svoji spletni strani ni hotela objaviti komentarja in da ji je Šurla takrat, ko je Makarovič zahteval popravek, ponudil, da lahko svojo kolumno objavi na predzadnji strani, vendar je to odklonila in prekinila sodelovanje, zraven pa je še izrekla veliko žaljivk. Verjetno je sicer imela razloge in bila (preveč) prepričana v svoj prav, morda je tako prepričana v svoj prav, ker se ponavadi izkaže, da ima prav.

Silvester Šurla pa menda nič ne napiše o njej, ker se ne želi spuščati na njen nivo.

Kar se tiče Makarovičevega popravka, se mi v osnovi zdi prav, da dobi popravek na istem mestu.
Kršinar tudi pravi, da če ji ne bi kolumne "Janša pojdi k vragu" objavili, bi jih obtožila cenzure, kar pa je potem kljub temu storila. Pravi tudi, da njena odvetnica ne bi bila zastonj in še morebitno odškodninsko tožbo bi izgubili. V komentarju je zapisal tudi to: "Reporter pa žal ni igrača, s katero se lahko igrajo muhaste deklice." In: "Včasih se sprašujem, če ni bila poslana na Reporter, da bi nam naredila kak problem."

V zadnjem intervjuju, ki ga je z njo naredila študentka novinarstva Katarina Braniselj, je na vprašanje "Koliko so vam sedaj odprta ali zaprta vrata slovenskega novinarstva?" odgovorila:
"Vrata so povsem zaprta. Res pa je, da odkar sem v Reporterju napisala kolumno Janša, pojdi k vragu!, in so ukinili mojo kolumno in moje pisanje, kljub temu, da sem pomagala ustvariti ta časopis, nisem šla potrkat na nobena vrata in spraševat, če lahko pišem. Pogovarjala sem se edino s šefom Financ Petrom Franklom, ampak to ni za javnost. Na kratko: ne lezi k meni domov in ne pretvarjaj se, da si moj prijatelj, če pa me pustiš na cedilu, ko te potrebujem. Najin prijateljski odnos sem zaradi njegovega primitivizma preprosto zaključila."

Verjetno je imela svoje razloge: krivico, razočaranje ... ampak odšla je sama.

Čeprav se bolj nagibam k temu, da bi verjel Igorju Kršinarju in Silvestru Šurli, se še vedno sprašujem: Kdo ima prav? Ano Jud izredno cenim zaradi njenega pisanja in zaradi tega, ker si upa. Vendar pa, ali ni včasih šla čez meje? Včasih se zdi oziroma je tako, da za svoje trditve nima dokazov. Pa tudi, če so njene trditve resnične! Včasih se obnaša otročje in se zdi, da je njen glavni motiv maščevanje. Preživela je toliko gorja in tudi v življenjepisu na svoji spletni strani je napisala, da je bilo njeno otroštvo težko. In poznavalci pravijo, da največ stvari izvira iz otroštva.

Sploh pa, kaj takega je pisalo v tistem popravku? Ali je bilo res tako težko prenesti morda upravičeno kritiko in kar oditi?

In verjetno bi, če njej kdo ne bi objavil popravka, govorila drugače. Včasih se zdi, da ima dvojna merila. Če kdo njo cenzurira, je grozen cenzor, če pa ona nekoga (kot je napisal Igor Kršinar) pa ni.

Zelo zanimivo bi bilo, če bi Ana Jud o tem povedala kaj več, da si bomo lažje ustvarili svoje mnenje.

V eni izmed svojih knjig je tudi napisala, da so njeni teksti bili polni sočnih in grdih pridevkov zaradi Požarja, ampak kakšno naključje, da tudi potem piše tako?! Morda se spomnite kolumne o Golobiču, katerega od zapisov v njenih knjigah ... Ali pa kolumne "Janša pojdi k vragu", v kateri je med drugim zapisala: "..., da je Makarovič - ki ga desnica postavlja kot velikega poznavalca družbenih razmer - dokazljivo skorumpiran in sociološko omejen pogoltnež, človek, ki po mojem mnenju drugim nima pravice soliti pameti."

Najprej, kje so dokazi? Velikokrat opažam, da pove svoje mnenje kot trditev. Tudi če je res, bi lahko namesto prostaških (včasih sicer ne gre drugače, vendar menim, da bi v tem primeru šlo) uporabila malo lepše izraze. Naziv "omejen pogoltnež" verjetno človeka prizadene. Najbolj pa je zanimivo, da je tudi sama izkusila izjemno hud medijski teror, sedaj pa sama žali ljudi.
Ali ne bi mogla napisati zgolj: Matej Makarovič je dokazljivo skorumpiran in menim, da nima zadosti znanja, da bi komur koli solil pamet. Čeprav, kot sem že prej zapisal, ne vemo, kje so ti dokazi.

Vedno bolj dvomim v kredibilnost Aninih izjav v primeru odhoda z Reporterja, čeprav sem se vedno nagibal bolj na njeno stran. V drugih primerih me je večinoma prepričala.
Ko prebereš njene knjige, njene kolumne, se ti zdi odkrita, o tem, da si upa, pa sploh ni dvoma, prav tako o njeni inteligenci. Ima res ogromen potencial, vendar pa se včasih očitno ne zna obvladati in je morda tudi zavedena. Včasih te lahko kdo prepriča tako, da se ti zdi, da si do tega prišel sam. Mogoče je nerazumljena, vendar je tudi preveč pravičniška: "Oni so naredili narobe, treba je povedati", sebe pa ne vidi. In ne uvidi, da je včasih tudi molk zlato. Želi biti neodvisna in morda tudi zato napada ene in druge ne glede na posledice. Mogoče spet zato, ker je polno napak povsod. A vendarle ne moreš z glavo skozi zid.

Morda se motim, ampak ... Vedno je kakšen ampak ...