Kdo je kriv, da je danes deževalo?

Kdo je kriv, da je danes deževalo in sem bil moker? Janez Janša, kdo pa drug?

Napaka, ki je zahtevala življenje, ni tako huda?!

Zdravnico, ki je zdravila Bora Nekrepa, ali ga, bolje rečeno, pustila umreti, je razsodišče zdravniške zbornice "obsodilo" na dva meseca odvzema licence. Ker napaka ni bila tako huda.

Ali to, da nekoga pustiš umreti, ni huda napaka?

Kaj je potem huda napaka? Pa koliko ljudi bo še moralo umreti, da bodo končno obsodili zdravnika še za kakšno drugo stvar kot za ukvarjanje z zdravilstvom?

Drugega zdravnika v zgodbi pa sploh še niso začeli zasliševati.

Še vedno nekateri, kot sta odvetnika zbornice in odvetnika zdravnice, trdita, da je bila zgolj napaka, in da je zdravnica sposobna in ima veliko izkušenj, ampak očitno ni ravno tako. Tudi zdravnik iz Ljubljane je potrdil, da Bor ni bil pravilno zdravljen ne prej in tudi potem ne, ko so iz Ljubljane dobili navodila.

Le zakaj se je treba pretvarjati? Meni se zdi, da bi se zdravniški zbornici bolj dvignil ugled, če bi pravilno ukrepala in zdravnikoma, ki sta zakrivila smrt, dokončno odvzela licenco, ne pa, da ju do konca, ko jim že skoraj nihče ne verjame več, opravičuje.

Že samo to, da je treba čakati skoraj eno leto, da obtoženi sploh pridejo pred razsodišče, je prav bizarno.

Pa kje vendarle živimo?!

Čas za spremembe?

Strinjam se s pozivom SDS, naj se Titove spomenike umakne v muzeje in preimenuje ulice z njegovim imenom. Ker, ali ni narobe svet, da imajo morilci spomenike, žrtve zločinov pa so drugorazredna tema in se jih označuje s "premetavanjem kosti"?

Morda je sedaj po odkritju Barbarinega rova končno čas, da razčistimo s starim in začnemo z novim. Preimenovanje ulic s Titovim imenom bi bilo vsaj simbolično dejanje. Vendar pa to verjetno ni prav mogoče glede na to, da še danes mnogi gledajo nanj kot na heroja. Morali bi razčistiti vsak sam s sabo in spregledati, kdo je Tito v resnici bil. Vse je v glavi.

In ljudi ne moreš prisili, da delajo v svoje dobro in da mislijo s svojo glavo. Pravzaprav je ravno v tem smisel svobode - vsak lahko misli, kar hoče, pa čeprav si s tem morda škoduje.

Drugorazredni predsednik

Vprašati se moramo, kakšnega predsednika imamo.

1. Takega, za katerega so povojni poboji in šele sedaj odkrita grobišča drugorazredna tema. Še sedaj se mnogi niso pripravljeni sprijazniti s resnico in priznati svojih grehov, Danilo Türk pa kot njihov pristaš od resnice odvrača pozornost. Saj ni čudnega, zločinci si glede na ves tisti beton pred vhodom zagotovo niso želeli, da bi bil Barbara rov sploh kdaj odkrit.

Zakaj Barbara rova niso odkrili že prej, zakaj se mnogi še sedaj bojijo govoriti o tem, čeprav živimo v svobodni družbi? Morda pa naša družba vendarle ni tako svobodna? Tudi sam pa se nagibam k misli Jere Vodušek Starič, ki pravi, da morda udba še vedno obstaja.

Zakaj se bojimo lastne zgodovine, zakaj se bojimo vedeti, kaj se je dogajalo? Zato, ker je ta zgodovina tako grozna, da nam je sedaj, ko stvari prihajajo na dan, slabo?

2. Takega predsednika, ki govori o tem, kako komu zaupa in komu ne in zavrača kandidate za veleposlanike, čeprav za to ni kompetenten.

3. Takega predsednika, ki podpira korupcijo s tem, ko ves čas zagovarja svoj kabinet v zvezi s predragim letalskim prevozom in ni sprejel odstopa svojega sekretarja, čeprav je Kosova protikorupcijska komisija odkrila sume korupcije.

Vendar seveda on ni Janez Janša, on je od boga izvoljen predsednik in ima vse pravice ...

Na začetku sem mislil, da bo Türk dober predsednik, vendar pa je pokazal, da ni samo slab, ampak zelo slab predsednik. Tako kot je dejala gospa v Trenjih: odstopiti bi morala oba; predsednik in njegov sekretar.

100 dni in še nekaj čez Pahorjeve vladavine

Po stotih dneh vlada za spremembe ni uresničila pričakovanj. Javnomnenjska podpora ji strmo pada.

Vlada se je ukvarjala sama s sabo, s političnim kadrovanjem, čeprav je obljubljala, da ga ne bo.

Pahor bi se na vsak način rad pogovarjal in dogovarjal, kar mu štejem v plus, razen tega, da se potem preveč in predolgo pogovarja in ni potem nič, njegovi "prijatelji" pa delajo po svoje.

Bilo je tudi veliko ukvarjanja z izbrisanimi, gospodarska kriza pa očitno ni dovolj pomembna, razen takrat, ko je treba sindikate prepričati oziroma v javnosti utemeljiti, da se odrečejo delu sredstev.

Sindikati javnega sektorja so, kot je bilo pričakovati, pokleknili. Nobenega govora o stavki; vse je lepo in prav, samo da bodo lahko pomagali državi, da bo lahko njihov denar slabo porabila.

Zdi se, da se da vztrajati le še sodnikom, katerih največji dosežki so sodni zaostanki. Res neverjetni so in za to bi najbrž morali dobiti še več.

Za Reporter je Dejan Verčič dejal, da je najboljša odločitev slovenske vlade "umik obeh slovenskih vojakov iz Iraka".

In najbrž ima še kako prav, ker česa drugega ta vlada ni naredila. Ali pa je največji dosežek te vlade, da je izbrisala Novo univerzo? Tako imenovanim izbrisanim bi ustregla, univerzo pa je izbrisala zato, ker ni prava.

Pozabimo preteklost in vse napake ter se zazrimo v prihodnost - tam napak še ni, in lažje nam bo ...