100 dni in še nekaj čez Pahorjeve vladavine

Po stotih dneh vlada za spremembe ni uresničila pričakovanj. Javnomnenjska podpora ji strmo pada.

Vlada se je ukvarjala sama s sabo, s političnim kadrovanjem, čeprav je obljubljala, da ga ne bo.

Pahor bi se na vsak način rad pogovarjal in dogovarjal, kar mu štejem v plus, razen tega, da se potem preveč in predolgo pogovarja in ni potem nič, njegovi "prijatelji" pa delajo po svoje.

Bilo je tudi veliko ukvarjanja z izbrisanimi, gospodarska kriza pa očitno ni dovolj pomembna, razen takrat, ko je treba sindikate prepričati oziroma v javnosti utemeljiti, da se odrečejo delu sredstev.

Sindikati javnega sektorja so, kot je bilo pričakovati, pokleknili. Nobenega govora o stavki; vse je lepo in prav, samo da bodo lahko pomagali državi, da bo lahko njihov denar slabo porabila.

Zdi se, da se da vztrajati le še sodnikom, katerih največji dosežki so sodni zaostanki. Res neverjetni so in za to bi najbrž morali dobiti še več.

Za Reporter je Dejan Verčič dejal, da je najboljša odločitev slovenske vlade "umik obeh slovenskih vojakov iz Iraka".

In najbrž ima še kako prav, ker česa drugega ta vlada ni naredila. Ali pa je največji dosežek te vlade, da je izbrisala Novo univerzo? Tako imenovanim izbrisanim bi ustregla, univerzo pa je izbrisala zato, ker ni prava.

Pozabimo preteklost in vse napake ter se zazrimo v prihodnost - tam napak še ni, in lažje nam bo ...