petek, 08. maj 2009

Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično

Tudi ob tokratnem Rehnovem predlogu za rešitev mejnega spora s Hrvaško naša vlada samo razmišlja in se pogovarja. Prekinili so sestanek voditeljev vseh parlamentarnih strank, oziroma ga je prekinil Golobič, na katerem so se že skoraj vse dogovorili. Razlog prekinitve sestanke je bil (trikrat lahko ugibate!) - da bodo še malo premislili.

Le zakaj je treba vedno toliko razmišljati? Naši politiki razmišljajo, medtem ko hrvaški z vsemi sredstvi skušajo izvleči zase najboljše.

Včeraj v Trenjih se mi je Žbogar, kot edini predstavnik vlade, prav malo smilil.

Kako so ga sploh prepričali, da je sam prišel v Trenja? Bil je vidno živčen in povedal ni nič pametnega, lahko bi rekli, da je bil predvsem zagovornik Türka in voditeljev vladnih strank.
Ampak ali ni njegova naloga, da zagovarja interese Slovenije?!

In zakaj niso v studio prišli prav tako povabljeni predsedniki koalicijskih strank? Ali ni Katarina Kresal rekla nekoč, da bo nekaj speljala, pa čeprav ji pade rating na nulo? Ah, seveda, to je bilo pri izbrisanih, za Slovenijo ji je pa očitno malo mar?!

Pravzaprav pa so si s tem, ko niso prišli v studio, naredili medvedjo uslugo, saj je tako Janša imel časa za govoriti na pretek.

Žbogar pa je v Trenjih rekel tudi, da o tem, kaj se je pogovarjal z Rehnom, ne bo govoril. In zakaj ne? Ali nimamo pravice vedeti, kaj se dogaja, ali pa si resnice ne upa povedati?

Moram pa priznati, da spremembe so. Sedaj se predsedniki vladnih strank slikajo na tiskovnih konferencah, v studio pa ne pridejo, kot je rekel voditelj Trenj Uroš Slak. Ah, saj res, kdo pa smo mi, da bi jim oni pravili, kaj se dogaja? Izpolnili so obljubo in se drugače vedejo do medijev.

Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.