Preteklost in prihodnost, odvisnost in neodvisnost

Generalni sekretar nove vlade Milan M. Cvikl je predstavil 213 strani dolg program vlade. Pravi, da ljudje v njegovem kabinetu nočejo delati oz. ne delajo. Cvikl je očitno zelo zagret, vendar mnogokrat v škodo Slovenije in le za svoj lasten prid. Se pa povsem strinjam z njim, ko pravi, da ne more delati z sds-ovci. Res je malo nenavadno, da ti svetuje tvoj politični nasprotnik. Ampak kje pa je potem Pahorjeva povezovalnost? Ali je Pahor kljub nekaterim (svojim?) suverenim odločitvam še vedno lutka in je njegova suverenost morda le navidezna?

Še vedno se vsi delimo na vaše in naše. Žal. Vendar ponavadi takoj, ko misliš malo drugače (če malo bolj desno, si takoj Janšev vernik, če pa misliš bolj levo si takoj Kučanov vernik) in če nisi od nikogar, si hitro opljuvan kot Ana Jud. Lažje je pripadati nekomu kot iti svojo pot. Pravzaprav je zelo težko biti samosvoj. Vendar teh ideoloških razlik verjetno ne bomo mogli zgladiti, dokler se bomo vsi ukvarjali samo s prihodnostjo, namesto da bi se ukvarjali tudi s preteklostjo. Če gradiš hišo na trhlih temeljih, se prej ali slej vse skupaj poruši.

»Predsedniku nočem nič slabega, on pa mi onemogoča opravljanje poklica« je v intervjuju za Reporter povedal Dimitrij Rupel. Predsednik države Danilo Türk pa je to zavrnil s stavkom, da je Ruplovo ravnanje nediplomatsko. Ali ni Türkova izjava, da ne zaupa Dimitriju Ruplu, nediplomatska? Ali je sploh kdo pristojen za to da ocenjuje, kdo je vreden zaupanja in kdo ne? Jaz na primer osebno mislim, da Türk ni vreden zaupanja, pa je vseeno, če tako mislim jaz in če še kdo drug misli tako. Stvar nezaupanja in zaupanja je relativna.

Mislili smo, da smo dobili svetovljanskega predsednika, ki bo nad dnevno politiko. Dobili pa smo tipičnega levičarskega predstavnika. Predsednik naj bi predstavljal vse, vendar pa je to nemogoče, vsaj pri nas, vsak pripada nekomu.